Pasivni akustični monitoring

Pasivni akustični monitoring (iz angleškega izraza Passive Acoustic Monitoring, s kratico PAM) je razmeroma nov pristop v ekoloških raziskavah, ki v zadnjih letih doživlja razmah po svetu. Temelji na tem, da se različne vrste živali razlikujejo po oglašanju – z drugimi besedami, oglašanje je vrstno specifično. Tako je možno s snemanjem zvoka in naknadno prepoznavo iz posnetkov zanesljivo potrditi prisotnost »pevca« v dosegu snemalne naprave. Za pasivni monitoring je značilno, da uporabljamo avtonomne snemalnike, ki jih pustimo v okolju dlje časa (nekaj dni pa vse tja do več mesecev, odvisno od izvedbe), nato pa jih poberemo in z njih pretočimo zvočne posnetke, na katerih iščemo pričakovano oglašanje. Poleg spremljanja aktivnosti posameznih vrst lahko preučujemo tudi t.i. zvočno krajino kot celoto in iz nje sklepamo o stanju okolja.

Ključna za uspeh pristopa je premišljena izbira lokacije in časa snemanja, kjer oziroma kadar pričakujemo zvočno aktivnost ciljnih vrst živali. V primeru brezrepih dvoživk je to na primer obdobje parjenja zgodaj spomladi, v neposredni bližini mokrišč. Lahko se ravnamo po izkušnjah iz preteklih let, kje in kdaj smo slišali oglašanje, ki nas zanima. Če ga s snemanjem ne potrdimo, je to morda znak spremembe okolja, ki ga je vredno podrobneje raziskati!

Prednosti

Prednost pristopa je možnost dolgoročnega spremljanja okolja z razmeroma malo truda. Snemalniki lahko delujejo daljše časovno obdobje, dan in noč. Zaradi prikritosti včasih zaznajo tudi plašne vrste, ki jih človek ob popisovanju v živo ne bi zaznal, saj se bi umaknile ali potuhnile. Snemanje je neinvazivno in ne zahteva vznemirjanja, ujetja ali celo usmrtitve živali kot nekateri drugi pristopi raziskovanja biodiverzitete.

Zvočni posnetki predstavljajo bogato in trajno zbirko podatkov, ki jo ob premišljenem upravljanju lahko vedno znova pregledujemo tudi za morebitne nove vrste, ki nas začnejo zanimati, ali z njo odgovarjamo na vprašanja o dolgoročnejšem dogajanju v okolju.

Slabosti

Glavna slabost pristopa je, da je z njim možno zaznati le živali, ki se prepoznavno in glasno oglašajo. Na primeru dvoživk, za predstavnike skupin, kot so pupki in močeradi, ni uporaben in jih moramo iskati na druge načine. Projekt CITI-MON bo zato osredotočen na brezrepe dvoživke, ki so znane po svojih pevskih sposobnostih. Doseg zaznave je omejen z občutljivostjo snemalnika in glasnosti ciljne vrste, v primeru oglašanja žab okvirno nekaj deset metrov. V obsežnejših popisih to omejitev zaobidemo s hkratnim nameščanjem več snemalnikov, ključna pa je premišljena izbira kraja postavitve.

Analiza posnetkov je lahko poleg tega zelo zamudna, toda v sodobnem času veliko dela opravijo samodejni algoritmi, ki iz posnetkov izluščijo značilne vzorce. Nenazadnje lahko predstavlja pomemben izziv tudi količina podatkov, ki ob intenzivnejšem snemanju kmalu preseže zmogljivost tipičnega osebnega računalnika.