Ljudje imamo več izrazov za opis tipa pokrajine – gozdna, mestna, rečna, morska krajina in še. Pokrajine razvrščamo v kategorije glede na to, kaj vidimo z očmi, ki delujejo na osnovi svetlobe. A vsaka pokrajina je označena tudi z značilnim zvokom. Opis pokrajine na osnovi njenih zvokov imenujemo zvočna krajina. Zvok je mehansko valovanje medija, ki ga ljudje zaznavamo s pomočjo ušes. Zvoki so lahko neživega izvora, recimo veter, dežne kaplje, šumenje slapu, bobnenje nevihte, ogromno je v pokrajini tudi zvokov, ki jih proizvajajo živa bitja. Praktično vsaka živalska vrsta se oglaša in to vsaka z značilnim zvokom, po kateri jo lahko tudi zanesljivo določimo. Zaradi tega, kakor tudi zaradi določenih lastnosti zvoka, se pri raziskavah biodiverzitete vse bolj pogosto uporabljajo metode, ki v pokrajini namesto vidnih beležijo zvočne informacije. Ena izmed velikih prednost zvoka pred vidom je, na primer, da je manj občutljiv na ovire. Žival, ki oddaja zvok lahko slišimo tudi “okoli ovinka”, medtem ko jo vidimo le, če je pogled do nje neoviran. V predavanju bodo predstavljeni novi trendi pri raziskavah in osnovne značilnosti zvočne krajine ptic.
Foto: dr. Davorin Tome